Niko Miholič, kandidat za župana Občine Ljutomer

»Rodil sem se leta 1985 in odraščal v Ljutomeru. To je okolje, v katerem sem hodil v šolo, se ukvarjal s športom in taborniki, naredil prve profesionalne korake ter pozneje sodeloval pri razvoju podjetja in spoznal tudi delovanje naše občine od znotraj.

Mojo življenjsko pot ves čas povezujejo tri stvari: Ljutomer, podjetništvo in delo z ljudmi.«

Moja pot

Izobraževanje

Po Gimnaziji Franca Miklošiča Ljutomer je študiral analitsko politologijo na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani in magistriral iz svetovnih študij. Že v gimnazijskih letih je sodeloval pri debatnih in mednarodnih projektih.

Podjetništvo

Leta 2013 se je pridružil podjetju Panorganix. Sodeloval je pri razvoju podjetja iz Ljutomera na mednarodne trge ter pozneje postal direktor družb skupine v Sloveniji, Avstriji in Romuniji.

Lokalna skupnost

Leta 2018 je bil izvoljen v Občinski svet Občine Ljutomer, leta 2019 pa imenovan za podžupana za področje gospodarstva. Funkcijo je opravljal do leta 2022.

Delo z mladimi in ljudmi

Pomemben del njegove poti so bili tudi taborniki. V rodu Vedri Prleki je bil aktiven od osnovne šole naprej in pozneje opravljal tudi funkcijo načelnika rodu.

Iz Ljutomera na evropski trg

»Podjetništvo mi je dalo praktično izkušnjo, kaj pomeni iz ideje zgraditi projekt, iskati financiranje in kupce, se pogajati z velikimi poslovnimi sistemi, zaposlovati ljudi, reševati težave in sprejemati odločitve, za katere na koncu tudi sam nosiš odgovornost.«

  • 2013
    pridružitev Panorganixu
  • 2018
    širitev v Avstrijo
  • 2022
    proizvodnja v Romuniji, vodenje skupine

Občino poznam iz prve roke

»Od projektnega sodelovanja pri občinskih dogodkih do dela občinskega svetnika in podžupana sem imel možnost spoznati občinski proračun, investicije, delo občinske uprave, javnih zavodov, društev in krajevnih skupnosti. Kombinacija podjetniških izkušenj in lokalne samouprave mi je dala jasen pogled na to, kje lahko občina ustvarja boljše pogoje za razvoj.«

Družina

»Ljutomer in širša Prlekija zame nista samo kraj, kjer živim. Z njima je povezan velik del zgodovine moje družine.«

Po očetovi strani korenine segajo v Gornjo Radgono in Videm ob Ščavnici, današnji Sveti Jurij ob Ščavnici. Babica Anica Miholič je svoje poklicno življenje posvetila šolstvu kot učiteljica in ravnateljica, dedek Viktor Miholič pa je bil policist. Oče Tugomir Miholič je univerzitetni diplomirani inženir strojništva, del svoje poklicne poti pa je posvetil tudi poučevanju. 

Po mamini strani je družina močno povezana z Ljutomerom in njegovim izobraževalnim ter družbenim življenjem. Babica Ljerka Zemljič je bila učiteljica na OŠ Ivana Cankarja v Ljutomeru, dedek Miran Zemljič pa je bil gradbeni inšpektor na Občini Ljutomer. Mama Liana Miholič pa je 41 let poučevala na Gimnaziji Franca Miklošiča Ljutomer, kjer je bila med začetnicami in dolgoletnimi mentoricami debatnega kluba.

Otokar Rybář (1865–1927) je bil moj pradedek; pravnik, politik in diplomat. Deloval je med Slovenci v Trstu, bil državnozborski poslanec na Dunaju ter med letoma 1907 in 1910 predsednik politične stranke Edinost. Po prvi svetovni vojni je sodeloval na pariški mirovni konferenci v Versaillesu in pozneje deloval v diplomaciji.

Med mojimi predniki je bil tudi Simon Kukec (1838–1910), eden najpomembnejših slovenskih pivovarjev, ki velja za očeta laškega piva. Kot uspešen podjetnik je moderniziral in združil pivovarni v Žalcu in Laškem ter pomembno prispeval k razvoju slovenskega pivovarstva in gospodarstva.

Matija Zemljič, ljutomerski rodoljub in član čitalnice, je bil soorganizator prvega slovenskega tabora v Ljutomeru leta 1868. S tem je družinska zgodovina neposredno povezana z enim najpomembnejših dogodkov v zgodovini mesta Ljutomer.

Korenine niso zasluge

Družinska zgodovina je predvsem opomnik, da se skozi več generacij ponavljajo izobraževanje, podjetnost, delo za skupnost in pripravljenost prevzeti odgovornost …

»Kaj lahko stori naša generacija, da bo ljutomerska občina prostor, v katerem bodo naslednje generacije želele živeti, ustvarjati in ostati?«

Niko Miholič